Zaradi taksnih ali drugacnih sranj je snemalec ukradel, ja ukradel, ves material filma Balikani. Prisel je do mene in mi rekel, da bo naredil korekcije kot sem jih zelel. Jaz naivec sem mu verjel in dal ves material. In ga se ni vrnil. Ne javlja se na klice. Ni ga doma. Skratka ze skoraj tri tedne smo brez materiala!!! Ce ga ne dobimo nazaj s filmom ne bo nic. Razen ce gremo spet vse posnet se enkrat. Pa ne bo isto, ne bo vec domacinov, spontanosti... Skratka vse skupaj je v Qr... Imamo samo kratek 'teaser'...
Saj ne vem kaj naredim. Andrej! Ce slucajno to beres te prosim, da se oglasis in mi vrnes material. Bomo vse drugo ze se uredili.
petek, 10. avgust 2007
sreda, 18. julij 2007
Borili so se v peklenski vrocini
Sobota. Okrog pol devetih zjutraj je. Prispeli smo na lokacijo. Zapusceno vas polno duhov in mrcesa. Z avtomobili smo preckali provizoricen most, ki naj bi zdrzal tudi vojaski tank. Nas je. Na poti tja in nazaj, pa potem se parkrat naslednji dan... Ko clovek prispe v zapusceno vas, kjer so vse hise napol podrte, napol prerasle z rastlinjem, si ne more pomagati, da ga ne bi malo zmrazilo... Prav tukaj je pred vec kot sestdestimi leti izginilo celotno ljudstvo. Tako rekoc cez noc. Nihce ne ve kam so tocno odsli. Nihce ne ve kam so se pogreznili... Potem pa smo se vmesali mi. Prisli smo s celotno ekio. Postavili tabor. Raztovorili opremo. Pripravili opremo. In zaceli... Na lokaciji nismo bili sami vec kot trideset minut in ze so se pojavili prvi lokalci - razdrazeni in sovrazno nastrojeni. Kdo ste? Kaj zelite? Kaj delate?
Situacija se je kar naenkrat naelektrila. Na hitro razlozimo, da smo tukaj z namenom, da malo posnamemo razpadajoco vas, da ji zagotovimo obstoj v zgodovini. Na zalost niso nad nasimi odgovori prav nic navduseni. Zacnejo nas odganjat. Primejo soferjev klobuk in ga v znak protesta ali cesarkoli drugega vrzejo na tla in zacnejo skakati po njem kot nori. Mislim si - pa saj to je se bolje kot kakrsenkoli film. Se takoj odlocim, da jih nekako obdrzim in posnamem. Snemalcu namignem naj zacne snemati. On prikima. Imam obcutek, da jih je zacel snemati ze takoj ko so prisli. Vsaj upam no... Medtem lokalci se vedno razburjeni kricijo na na. Maskerka je cisto posrana od strahu. Mi se vedno trdno stojimo na svojem. Pa saj imamo dovoljenje se zadere producentka!
Nastopi mucna tisina.
'A dovoljenje imate?' nas vprasa najstarejsi med njimi.
Ja seveda ga imamo clovek! Ta stavek zakricim v sebi - nocem, da bi nas nagnali. Obrnem se proti snemalcu, ki zadovoljno snema naprej.
'Ja potem pa mora biti uredu.' nam pove ta isti lokalec.
'Uredu. Pa nadaljujmo s pripravami.' zakrici producentka.
Ocitno ne bo nic s kaksnim incidentom. Skoda. Bi zgledalo dobro na filmu. Najprej pokazemo razpadajoco vas Balikani, potem pa ponorele lokalce. Hitro se obrnem proti snemalcu
in poizvem kaj vse je posnel.
'Vse!' mi prisepne.
'Vse, vse?'
'Cisto vse!'
'Tudi klobuk?'
'Tudi!'
Pa ta clovek je genij! Super!
Pogledam proti soferju, ki je vse prej kot navdusen nad poteptanim klobukom. Pritozuje se producentki, ki mu pove, da mu bomo ze kupili nov klobuk. Sofer razlozi, da bo to zelo tezko, ker ga je sam kupil v Afriki na safariju pred osmimi leti. Producentka pograbi unicen klubuk in ga pogleda. Na njemu je etiketa 'Rain Forrest Cafe' - znana trgovska veriga, kjer prodajajo vecinoma plisaste igrace in otroske obleke z motivi divjih zivali.
'A na safariju si bil?' ga vprasa.
Sofer tiho primika.
'Kje pa si bil na safariju?'
Sofer menca z odgovorom.
'OK, OK. Kolega ga je prinesu iz Vegasa. Za 14 dolarjev ga je dobil.'
'Ti bomo narocili novega v njihovi spletni trgovini.'
Sofer prikima, se obrne in mrmrajoce odide stran.
Sonce nadaljuje z brutalnim cvretjem. 34 stopinj je. Mi pa na vrocimi, sredi dneva. Danija postavim pred razpadajoce hiso, ki je ze napol porascena z divjim rastlinjem. Preverimo ton. Maska doda svojih pet centinov. Pripravljeni smo. Zacenjamo s snemanjem zelo pomembne scene, kjer Diego, pataloski narcis in novinar, skusa razkriti enega izmed najvecjih skandalov s strani oblasti kar jih je kdaj dozivela Slovenija. Ob tem mu pomaga velikanska ekipa pomocnikov in raziskovalcev. Diego je tudi tajni agent Muss-a - tajne organizacije, ki skrbi za red na Balkanu. Ampak dovolj o tem. Vrnimo se k snemanju.
Ravno ko smo hoteli zalaufat kamere se vrnejo na prizorisce lokalci. Tokrat jih je malo vec kot prej. Pa tudi bolj prijazno delujejo. Producentka ustavi snemanje. Jaz pomaham snemalcu, ki snema prisleke.
'Smo prisli malo pomagat.' se takoj oglasi glavni med njimi. Producentka hitro razlozi, da pmoci ne potrebujemo. Prislek se zasmeji, obrne proti svojim in kar naekrat se iz gozda pojavi se vec domacinov. Nosijo mize in stole. Za njimi pride z vozom (ki ga vlece skupinica najstnikov) s hrano in pijaco. Glavni prislek se predstavi kot Mihajlo - je nekak predstavnik lokalnih vasic. Povabi nas na kosilo, kjer nam lahko vse razlozi. S producentko se spogledava in hitro ugotoviva, da danes s snemanjem ne bo nic. Privolimo v kosilo...
Med kosilom zvemo o vasi Balikani nemalo zanimivosti. Povejo nam o par ljudeh, ki so bili dokaj slavni v svojem casu - se posebej v 19. stoletju. Zvemo, da naj bi bili Balikani prva vas v Istri, ki je imela javno razvetljavo - zahvaljujoc enemu izmed njihovih izumiteljev. Seveda tega ne verjamemo... Je bilo pa dobro kosilo, ki se je kmalu sprevrglo v vecerjo z zabavnim programom. Namrec lokalci pripeljejo svoj pevski zbor... ki je eden slabsih... No ja vsaj hrana je dobra.
In tako je minil cel dan in vlik del vecera. S snemanjem ni bilo nic. Sem pa dobil nemalo idej za nadaljevanje snemanja. Kaj dodati, kaj izkljuciti.
Naslednji dan smo se vrnili in posneli vec kot smo pricakovali. Zjutraj nas je cakal zatrk na lokaciji. Pa tudi sicer so nas v naslednjih dnevnih lepo hranili - lokalci namrec. Nam pa je uspelo v ubijalski vrocini posneti vse kar je bilo nacrtovano. Naslednji vikend smo valjeni na slavnostno vecerjo. To bo se zabavno! Snemalec bo s seboj vzel HDVjko. Upam, da ne bo pevskega zbora. No ja ce pa bo bom pa ze nekako potrpel. Ce ze ne zaradi drugega pa zaradi odlicnih narezkov, ki jih pripravljajo!
Situacija se je kar naenkrat naelektrila. Na hitro razlozimo, da smo tukaj z namenom, da malo posnamemo razpadajoco vas, da ji zagotovimo obstoj v zgodovini. Na zalost niso nad nasimi odgovori prav nic navduseni. Zacnejo nas odganjat. Primejo soferjev klobuk in ga v znak protesta ali cesarkoli drugega vrzejo na tla in zacnejo skakati po njem kot nori. Mislim si - pa saj to je se bolje kot kakrsenkoli film. Se takoj odlocim, da jih nekako obdrzim in posnamem. Snemalcu namignem naj zacne snemati. On prikima. Imam obcutek, da jih je zacel snemati ze takoj ko so prisli. Vsaj upam no... Medtem lokalci se vedno razburjeni kricijo na na. Maskerka je cisto posrana od strahu. Mi se vedno trdno stojimo na svojem. Pa saj imamo dovoljenje se zadere producentka!
Nastopi mucna tisina.
'A dovoljenje imate?' nas vprasa najstarejsi med njimi.
Ja seveda ga imamo clovek! Ta stavek zakricim v sebi - nocem, da bi nas nagnali. Obrnem se proti snemalcu, ki zadovoljno snema naprej.
'Ja potem pa mora biti uredu.' nam pove ta isti lokalec.
'Uredu. Pa nadaljujmo s pripravami.' zakrici producentka.
Ocitno ne bo nic s kaksnim incidentom. Skoda. Bi zgledalo dobro na filmu. Najprej pokazemo razpadajoco vas Balikani, potem pa ponorele lokalce. Hitro se obrnem proti snemalcu
in poizvem kaj vse je posnel.
'Vse!' mi prisepne.
'Vse, vse?'
'Cisto vse!'
'Tudi klobuk?'
'Tudi!'
Pa ta clovek je genij! Super!
Pogledam proti soferju, ki je vse prej kot navdusen nad poteptanim klobukom. Pritozuje se producentki, ki mu pove, da mu bomo ze kupili nov klobuk. Sofer razlozi, da bo to zelo tezko, ker ga je sam kupil v Afriki na safariju pred osmimi leti. Producentka pograbi unicen klubuk in ga pogleda. Na njemu je etiketa 'Rain Forrest Cafe' - znana trgovska veriga, kjer prodajajo vecinoma plisaste igrace in otroske obleke z motivi divjih zivali.
'A na safariju si bil?' ga vprasa.
Sofer tiho primika.
'Kje pa si bil na safariju?'
Sofer menca z odgovorom.
'OK, OK. Kolega ga je prinesu iz Vegasa. Za 14 dolarjev ga je dobil.'
'Ti bomo narocili novega v njihovi spletni trgovini.'
Sofer prikima, se obrne in mrmrajoce odide stran.
Sonce nadaljuje z brutalnim cvretjem. 34 stopinj je. Mi pa na vrocimi, sredi dneva. Danija postavim pred razpadajoce hiso, ki je ze napol porascena z divjim rastlinjem. Preverimo ton. Maska doda svojih pet centinov. Pripravljeni smo. Zacenjamo s snemanjem zelo pomembne scene, kjer Diego, pataloski narcis in novinar, skusa razkriti enega izmed najvecjih skandalov s strani oblasti kar jih je kdaj dozivela Slovenija. Ob tem mu pomaga velikanska ekipa pomocnikov in raziskovalcev. Diego je tudi tajni agent Muss-a - tajne organizacije, ki skrbi za red na Balkanu. Ampak dovolj o tem. Vrnimo se k snemanju.
Ravno ko smo hoteli zalaufat kamere se vrnejo na prizorisce lokalci. Tokrat jih je malo vec kot prej. Pa tudi bolj prijazno delujejo. Producentka ustavi snemanje. Jaz pomaham snemalcu, ki snema prisleke.
'Smo prisli malo pomagat.' se takoj oglasi glavni med njimi. Producentka hitro razlozi, da pmoci ne potrebujemo. Prislek se zasmeji, obrne proti svojim in kar naekrat se iz gozda pojavi se vec domacinov. Nosijo mize in stole. Za njimi pride z vozom (ki ga vlece skupinica najstnikov) s hrano in pijaco. Glavni prislek se predstavi kot Mihajlo - je nekak predstavnik lokalnih vasic. Povabi nas na kosilo, kjer nam lahko vse razlozi. S producentko se spogledava in hitro ugotoviva, da danes s snemanjem ne bo nic. Privolimo v kosilo...
Med kosilom zvemo o vasi Balikani nemalo zanimivosti. Povejo nam o par ljudeh, ki so bili dokaj slavni v svojem casu - se posebej v 19. stoletju. Zvemo, da naj bi bili Balikani prva vas v Istri, ki je imela javno razvetljavo - zahvaljujoc enemu izmed njihovih izumiteljev. Seveda tega ne verjamemo... Je bilo pa dobro kosilo, ki se je kmalu sprevrglo v vecerjo z zabavnim programom. Namrec lokalci pripeljejo svoj pevski zbor... ki je eden slabsih... No ja vsaj hrana je dobra.
In tako je minil cel dan in vlik del vecera. S snemanjem ni bilo nic. Sem pa dobil nemalo idej za nadaljevanje snemanja. Kaj dodati, kaj izkljuciti.
Naslednji dan smo se vrnili in posneli vec kot smo pricakovali. Zjutraj nas je cakal zatrk na lokaciji. Pa tudi sicer so nas v naslednjih dnevnih lepo hranili - lokalci namrec. Nam pa je uspelo v ubijalski vrocini posneti vse kar je bilo nacrtovano. Naslednji vikend smo valjeni na slavnostno vecerjo. To bo se zabavno! Snemalec bo s seboj vzel HDVjko. Upam, da ne bo pevskega zbora. No ja ce pa bo bom pa ze nekako potrpel. Ce ze ne zaradi drugega pa zaradi odlicnih narezkov, ki jih pripravljajo!
ponedeljek, 9. julij 2007
Balikani ali Kako sem poskusil clovesko meso?
Torej, vikend, ki je ravnokar za menoj je bil nadvse srhljiv. Teden pred tem vikendom se bolj.
Vsak dan sem se zbudil z neverjetno zeljo poskusiti nekaj novega. Nekaj kar nisem okusil se nikoli... Ko sem ze mislil, da bo ostalo samo pri zelji sva z Vesno letela v Umag cez vikend, kjer sva prisostvovala odtvoritvi festivala komornega gledalisca 'Zlati Lev.' Festival je res nekaj enkratnega saj ima clovek (kot tudi vesoljci, da ne bo kdo rekel, da diskriminiram)
priloznost videti nekaj zanimivih, ce ne ze kar fantasticnih, predstav. Skratka v petek sva odbrzela v Istro. Ze med voznjo sva si razbijala mozgane s zapleti in zgodbo scenarija. Ponosno lahko recem, da je bilo razbijanje mozganskih celic (prepojenih s kofeinom seveda) nadvse uspesno! Po prihodu v Umag sva si takoj privoscila espresso oziroma Veliki machiatto v najinem najljubsem lokalu, ki lezi v samem srediscu Umaga, na trgu ob cerkvi, kjer je zvonik locen od cerkve (ko smo ze pri tem zvoniku - pred ne toliko leti nazaj sva z Lukom Lorencijem
razmisljala kako fantasticen bi bil ta stolp, ce bi v njem namestila Playstation ali XBox - na vrhu da se raume - in bi potem ubijala ure in ure casa - s tem da bi se razstreljevala - v igri James Bond seveda; seveda bi uredila tudi screening room za gledanje filmskea sunda kot tudi sobano za pojedine).
Skratka kofein je stekel po zilah in vesoljci so bili pregnani za par ur. Sledila je vecerja, potem pa otvoritev in predstava 'Lacrimas' v izvedbi Slovenskega narodnega gledalisca Maribor. Ce je bila otvoritev za en klinc (namesto obicajnih ulicnih zabavljacev in umetnikov, ki so zadnjih par let tako zabavali kot tudi presenecali in strasili mimoidoce, so tokrat imeli glavno vlogo bikerji, ki so priropotali na prizorisce in s svojimi ropotuljami odganjali se tisto nekaj malo ljudi, ki jih otvoritev ni popolnoma uspavala... skratka otvoritev je bila ena velika zmeda in dolgcas), potem je bila otvoritvena predstava popolno zmagoslavje. Edward Clug je preprosto povedano car!!! Lacrimas je bil pasa tako za oci kot tudi za duso!
No pa se vrnimo nazaj k pokusini novega! Skratka v vasi Balikani, prizoriscu mojega (in Vesninega) novega filmske pusolovscine, sva z Vesno naletela na nekaj najbolj gnusnega in grozljivea kar sva kdaj videla. Ce pogledate sliko spodaj lahko vidite o cem govorim!
Kaj hudica je to? Lahko povem samo to, da me je ob ze enem samem pogledu na to 'stvar' posteo zmrazilo. Vesno tudi. Ampak sva kar obstala in gledala, in gledala. Iz avta seveda! Ker naju ni bilo dosti v hlacah, da bi zadevo raziskala (tudi Miha in Nina, ki sta bila z nama nista pokazala prevec zanimanja za izhod iz avtomobila. Skratka zadeva je bila ektremno cudna in nenavadna. In grozljiva seveda.... Potreboval sem kavo, kajti nivo kofeina v moji krvi se je nevarno blizal nicli. Pa smo odbrzeli! Na kavo!
V moji glavi pa je bila bitka... Zaplet! zgodba! Srhljivi dejavnik! Kofein, ki pocasi pozira moje mozgane! Zival! Posast, ki trga drugo zival! Boj za prezivetje! Se ena kava! Tokrat dvojna! Kri! Meso! Zival je zival! Zival je clovek! Clovek je cloveka! Mu trga meso iz njegovega se toplega telesa Kri mu tece po bradi. Skloni se nad svojo zrtev in zacne piti tekocina, ki mu daje novo moc, ki mu daje novo zivljenje! Zacutim meso v ustih! Clovesko je! Okus ima skrajno nenavaden! Mogoce pa je zaradi kave! Ne Ne! Mehko je! Toplo! To so Balikani!
Jurisamo proti cilju! Ta vikend pade prva klapa!
Vsak dan sem se zbudil z neverjetno zeljo poskusiti nekaj novega. Nekaj kar nisem okusil se nikoli... Ko sem ze mislil, da bo ostalo samo pri zelji sva z Vesno letela v Umag cez vikend, kjer sva prisostvovala odtvoritvi festivala komornega gledalisca 'Zlati Lev.' Festival je res nekaj enkratnega saj ima clovek (kot tudi vesoljci, da ne bo kdo rekel, da diskriminiram)
priloznost videti nekaj zanimivih, ce ne ze kar fantasticnih, predstav. Skratka v petek sva odbrzela v Istro. Ze med voznjo sva si razbijala mozgane s zapleti in zgodbo scenarija. Ponosno lahko recem, da je bilo razbijanje mozganskih celic (prepojenih s kofeinom seveda) nadvse uspesno! Po prihodu v Umag sva si takoj privoscila espresso oziroma Veliki machiatto v najinem najljubsem lokalu, ki lezi v samem srediscu Umaga, na trgu ob cerkvi, kjer je zvonik locen od cerkve (ko smo ze pri tem zvoniku - pred ne toliko leti nazaj sva z Lukom Lorencijem
razmisljala kako fantasticen bi bil ta stolp, ce bi v njem namestila Playstation ali XBox - na vrhu da se raume - in bi potem ubijala ure in ure casa - s tem da bi se razstreljevala - v igri James Bond seveda; seveda bi uredila tudi screening room za gledanje filmskea sunda kot tudi sobano za pojedine).
Skratka kofein je stekel po zilah in vesoljci so bili pregnani za par ur. Sledila je vecerja, potem pa otvoritev in predstava 'Lacrimas' v izvedbi Slovenskega narodnega gledalisca Maribor. Ce je bila otvoritev za en klinc (namesto obicajnih ulicnih zabavljacev in umetnikov, ki so zadnjih par let tako zabavali kot tudi presenecali in strasili mimoidoce, so tokrat imeli glavno vlogo bikerji, ki so priropotali na prizorisce in s svojimi ropotuljami odganjali se tisto nekaj malo ljudi, ki jih otvoritev ni popolnoma uspavala... skratka otvoritev je bila ena velika zmeda in dolgcas), potem je bila otvoritvena predstava popolno zmagoslavje. Edward Clug je preprosto povedano car!!! Lacrimas je bil pasa tako za oci kot tudi za duso!
No pa se vrnimo nazaj k pokusini novega! Skratka v vasi Balikani, prizoriscu mojega (in Vesninega) novega filmske pusolovscine, sva z Vesno naletela na nekaj najbolj gnusnega in grozljivea kar sva kdaj videla. Ce pogledate sliko spodaj lahko vidite o cem govorim!
Kaj hudica je to? Lahko povem samo to, da me je ob ze enem samem pogledu na to 'stvar' posteo zmrazilo. Vesno tudi. Ampak sva kar obstala in gledala, in gledala. Iz avta seveda! Ker naju ni bilo dosti v hlacah, da bi zadevo raziskala (tudi Miha in Nina, ki sta bila z nama nista pokazala prevec zanimanja za izhod iz avtomobila. Skratka zadeva je bila ektremno cudna in nenavadna. In grozljiva seveda.... Potreboval sem kavo, kajti nivo kofeina v moji krvi se je nevarno blizal nicli. Pa smo odbrzeli! Na kavo!
V moji glavi pa je bila bitka... Zaplet! zgodba! Srhljivi dejavnik! Kofein, ki pocasi pozira moje mozgane! Zival! Posast, ki trga drugo zival! Boj za prezivetje! Se ena kava! Tokrat dvojna! Kri! Meso! Zival je zival! Zival je clovek! Clovek je cloveka! Mu trga meso iz njegovega se toplega telesa Kri mu tece po bradi. Skloni se nad svojo zrtev in zacne piti tekocina, ki mu daje novo moc, ki mu daje novo zivljenje! Zacutim meso v ustih! Clovesko je! Okus ima skrajno nenavaden! Mogoce pa je zaradi kave! Ne Ne! Mehko je! Toplo! To so Balikani!
Jurisamo proti cilju! Ta vikend pade prva klapa!
sreda, 4. julij 2007
Klovn
Dobro jutro svet!
Ob kofeinskem pospesku, ki je obarvan s veliko mero samopomilovanja, ki se vsake toliko casa metamorfira v blaznost prelito z vesoljno narcisoidnostjo, sporocam, da se Kanibali priblizujejo casu ko jih bo potrebno napolnit z megatonsko eksplozijo. Oziroma, da poenostavim - pisanje prve verzije Kanibalov se bliza koncu... Ob pomoci precudovite najljubse Pomarance... in seveda kave.
Vcasih sanjam, da sem klovn... A o tem kdaj drugic.
Ob kofeinskem pospesku, ki je obarvan s veliko mero samopomilovanja, ki se vsake toliko casa metamorfira v blaznost prelito z vesoljno narcisoidnostjo, sporocam, da se Kanibali priblizujejo casu ko jih bo potrebno napolnit z megatonsko eksplozijo. Oziroma, da poenostavim - pisanje prve verzije Kanibalov se bliza koncu... Ob pomoci precudovite najljubse Pomarance... in seveda kave.
Vcasih sanjam, da sem klovn... A o tem kdaj drugic.
torek, 3. julij 2007
Kanibali
Vikend sva z Vesno prezivela v Istri, vecinoma v Umagu, nekaj malo casa pa tudi v bliznji in ne tako bliznji okolici Umaga. Bila sva na lokaciji filma, ki se se vedno nastaja pod mojimi prsti (beri pisanje) in pa v glavah Vesne, Urske in mojega bolnega otroka v meni. So ljudozerci. Junaki filma namrec...
Skratka v nedeljo je bil dan ko sem sedel na kavi pred cerkvijo osrednjega trga v Umagu. V eni roki sem drzal knjigo Davida Gemmella, v drugi Moleskine crno knjizico, ki naj bi jo nosil vedno s seboj a jo seveda veckrat kot ja v bistvu ne, ker sem ali prelen, prevec raztresen, mogoce bojec, karkoli pac ze. No v nedeljo sem jo imel s seboj. Medtem ko sem se odlocal med tem ali bi zacel z branjem mojega najljubsega 'sund' pisca ali pa bi si mogoce zapisal idejo ali dve za scenarij se je mojemu otroku dobesedno utrgalo! In je zacel pisati v kofeinski omami... Ne spomnem se vseh detajov razen to, da mi je v naslednjih nekaj tisoc trenutkih uspelo spiti se nekaj par espressov in popisati crno knjizico s simboli (takrat sem najbrz mislil, da so crke) in risbami.
Danes se mucim z branjem in dekodiranjem simbolov, ki naj bi bili crke. Kar se samega jezika tice, hm no ja, najbrz je slovenski... Ni mi kul ko pomislim, da naj bi to te zaznamke in napotke pisal jaz, ker jih pac ne znam prebrat. Hudica, spet so bili vesoljci, le videl jih nisem... Bili so oni, in bila je kava... Mogoce so se vedno tukaj. Brrr. Upam, da niso ljudozerci...
Skratka v nedeljo je bil dan ko sem sedel na kavi pred cerkvijo osrednjega trga v Umagu. V eni roki sem drzal knjigo Davida Gemmella, v drugi Moleskine crno knjizico, ki naj bi jo nosil vedno s seboj a jo seveda veckrat kot ja v bistvu ne, ker sem ali prelen, prevec raztresen, mogoce bojec, karkoli pac ze. No v nedeljo sem jo imel s seboj. Medtem ko sem se odlocal med tem ali bi zacel z branjem mojega najljubsega 'sund' pisca ali pa bi si mogoce zapisal idejo ali dve za scenarij se je mojemu otroku dobesedno utrgalo! In je zacel pisati v kofeinski omami... Ne spomnem se vseh detajov razen to, da mi je v naslednjih nekaj tisoc trenutkih uspelo spiti se nekaj par espressov in popisati crno knjizico s simboli (takrat sem najbrz mislil, da so crke) in risbami.
Danes se mucim z branjem in dekodiranjem simbolov, ki naj bi bili crke. Kar se samega jezika tice, hm no ja, najbrz je slovenski... Ni mi kul ko pomislim, da naj bi to te zaznamke in napotke pisal jaz, ker jih pac ne znam prebrat. Hudica, spet so bili vesoljci, le videl jih nisem... Bili so oni, in bila je kava... Mogoce so se vedno tukaj. Brrr. Upam, da niso ljudozerci...
petek, 29. junij 2007
Arabske Noči
Torej včeraj je uspel malo manjši met. Kriza je bila premagan. Vesoljci so odšli brez kave. Bili o sicer dokaj jezni, pa še godrnjali so na ves glas... So bili prav tečni. No danes jih ne bo, ker je konzumacija kave na vrhuncu. Zjutraj par skodelic, pa potem dva espressa... Huh trenutno surfan na kofeinu!
Skratka blokada je bila odpravljena! Preboj je uspel. Res je sicer, da samo pisanje ni ravno najboljše... a vsaj je!
Siouxsie ostaja. Tokrat prepeva o arabskih nočeh, o govoricah...
Pisanje pa ostaja. Letim naprej...
Skratka blokada je bila odpravljena! Preboj je uspel. Res je sicer, da samo pisanje ni ravno najboljše... a vsaj je!
Siouxsie ostaja. Tokrat prepeva o arabskih nočeh, o govoricah...
Pisanje pa ostaja. Letim naprej...
četrtek, 28. junij 2007
Namesto pisanja... rojstvo bloga-a
Ha! Spet ne gre! Spet se matram in sedim za računalnikom, iščem inspiracijo, hranim svojo nestrpnost, se upiram dolgočasju, pravzaprav se na vsak način poiskušam izogniti začetku pisanja. Torej Vesna je nekje v mestu, uživa v Ani Desetnici, medtem ko jaz tukaj sedim, bedim pred računalnikom, se prepuščam toogti in opojnosti glasbe Sioxsie & The Banshees... in pišem... Namesto skripta ta blog... Aja pa kave ni od nikoder. So jo spili in odnesli vesoljci. Ja vesoljci. Vse skupaj se je začelo davnega leta 1975. December je bil. Snežilo je. In je prišel. Pogledal je gor. Pogledal je levo. Pogledal je desno. In zajokal. Tri desetletja kasneje spet gleda gor, pa dol, pa levo, pa desno... in žalostno ugotovi, da je inspiracija popolnoma izginila. Sranje. Spet bo zajokal. Kave pa še vedno od nikoder. Prekleti vesoljci.
Aja, pa še to: sem polpismeno bitje, ki ne uporablja vejic (oziroma jih uporablja kadarkoli se mu pač zljubi), no pa občasno bo kakšna beseda popolnoma narobe napisana. Kaj češ takšen je pač ta svet. Nepopoln namreč!
Aja, pa še to: sem polpismeno bitje, ki ne uporablja vejic (oziroma jih uporablja kadarkoli se mu pač zljubi), no pa občasno bo kakšna beseda popolnoma narobe napisana. Kaj češ takšen je pač ta svet. Nepopoln namreč!
Naročite se na:
Objave (Atom)
