Borili so se v peklenski vrocini

Sobota. Okrog pol devetih zjutraj je. Prispeli smo na lokacijo. Zapusceno vas polno duhov in mrcesa. Z avtomobili smo preckali provizoricen most, ki naj bi zdrzal tudi vojaski tank. Nas je. Na poti tja in nazaj, pa potem se parkrat naslednji dan... Ko clovek prispe v zapusceno vas, kjer so vse hise napol podrte, napol prerasle z rastlinjem, si ne more pomagati, da ga ne bi malo zmrazilo... Prav tukaj je pred vec kot sestdestimi leti izginilo celotno ljudstvo. Tako rekoc cez noc. Nihce ne ve kam so tocno odsli. Nihce ne ve kam so se pogreznili... Potem pa smo se vmesali mi. Prisli smo s celotno ekio. Postavili tabor. Raztovorili opremo. Pripravili opremo. In zaceli... Na lokaciji nismo bili sami vec kot trideset minut in ze so se pojavili prvi lokalci - razdrazeni in sovrazno nastrojeni. Kdo ste? Kaj zelite? Kaj delate?
Situacija se je kar naenkrat naelektrila. Na hitro razlozimo, da smo tukaj z namenom, da malo posnamemo razpadajoco vas, da ji zagotovimo obstoj v zgodovini. Na zalost niso nad nasimi odgovori prav nic navduseni. Zacnejo nas odganjat. Primejo soferjev klobuk in ga v znak protesta ali cesarkoli drugega vrzejo na tla in zacnejo skakati po njem kot nori. Mislim si - pa saj to je se bolje kot kakrsenkoli film. Se takoj odlocim, da jih nekako obdrzim in posnamem. Snemalcu namignem naj zacne snemati. On prikima. Imam obcutek, da jih je zacel snemati ze takoj ko so prisli. Vsaj upam no... Medtem lokalci se vedno razburjeni kricijo na na. Maskerka je cisto posrana od strahu. Mi se vedno trdno stojimo na svojem. Pa saj imamo dovoljenje se zadere producentka!
Nastopi mucna tisina.
'A dovoljenje imate?' nas vprasa najstarejsi med njimi.
Ja seveda ga imamo clovek! Ta stavek zakricim v sebi - nocem, da bi nas nagnali. Obrnem se proti snemalcu, ki zadovoljno snema naprej.
'Ja potem pa mora biti uredu.' nam pove ta isti lokalec.
'Uredu. Pa nadaljujmo s pripravami.' zakrici producentka.
Ocitno ne bo nic s kaksnim incidentom. Skoda. Bi zgledalo dobro na filmu. Najprej pokazemo razpadajoco vas Balikani, potem pa ponorele lokalce. Hitro se obrnem proti snemalcu
in poizvem kaj vse je posnel.
'Vse!' mi prisepne.
'Vse, vse?'
'Cisto vse!'
'Tudi klobuk?'
'Tudi!'
Pa ta clovek je genij! Super!
Pogledam proti soferju, ki je vse prej kot navdusen nad poteptanim klobukom. Pritozuje se producentki, ki mu pove, da mu bomo ze kupili nov klobuk. Sofer razlozi, da bo to zelo tezko, ker ga je sam kupil v Afriki na safariju pred osmimi leti. Producentka pograbi unicen klubuk in ga pogleda. Na njemu je etiketa 'Rain Forrest Cafe' - znana trgovska veriga, kjer prodajajo vecinoma plisaste igrace in otroske obleke z motivi divjih zivali.
'A na safariju si bil?' ga vprasa.
Sofer tiho primika.
'Kje pa si bil na safariju?'
Sofer menca z odgovorom.
'OK, OK. Kolega ga je prinesu iz Vegasa. Za 14 dolarjev ga je dobil.'
'Ti bomo narocili novega v njihovi spletni trgovini.'
Sofer prikima, se obrne in mrmrajoce odide stran.

Sonce nadaljuje z brutalnim cvretjem. 34 stopinj je. Mi pa na vrocimi, sredi dneva. Danija postavim pred razpadajoce hiso, ki je ze napol porascena z divjim rastlinjem. Preverimo ton. Maska doda svojih pet centinov. Pripravljeni smo. Zacenjamo s snemanjem zelo pomembne scene, kjer Diego, pataloski narcis in novinar, skusa razkriti enega izmed najvecjih skandalov s strani oblasti kar jih je kdaj dozivela Slovenija. Ob tem mu pomaga velikanska ekipa pomocnikov in raziskovalcev. Diego je tudi tajni agent Muss-a - tajne organizacije, ki skrbi za red na Balkanu. Ampak dovolj o tem. Vrnimo se k snemanju.
Ravno ko smo hoteli zalaufat kamere se vrnejo na prizorisce lokalci. Tokrat jih je malo vec kot prej. Pa tudi bolj prijazno delujejo. Producentka ustavi snemanje. Jaz pomaham snemalcu, ki snema prisleke.
'Smo prisli malo pomagat.' se takoj oglasi glavni med njimi. Producentka hitro razlozi, da pmoci ne potrebujemo. Prislek se zasmeji, obrne proti svojim in kar naekrat se iz gozda pojavi se vec domacinov. Nosijo mize in stole. Za njimi pride z vozom (ki ga vlece skupinica najstnikov) s hrano in pijaco. Glavni prislek se predstavi kot Mihajlo - je nekak predstavnik lokalnih vasic. Povabi nas na kosilo, kjer nam lahko vse razlozi. S producentko se spogledava in hitro ugotoviva, da danes s snemanjem ne bo nic. Privolimo v kosilo...

Med kosilom zvemo o vasi Balikani nemalo zanimivosti. Povejo nam o par ljudeh, ki so bili dokaj slavni v svojem casu - se posebej v 19. stoletju. Zvemo, da naj bi bili Balikani prva vas v Istri, ki je imela javno razvetljavo - zahvaljujoc enemu izmed njihovih izumiteljev. Seveda tega ne verjamemo... Je bilo pa dobro kosilo, ki se je kmalu sprevrglo v vecerjo z zabavnim programom. Namrec lokalci pripeljejo svoj pevski zbor... ki je eden slabsih... No ja vsaj hrana je dobra.

In tako je minil cel dan in vlik del vecera. S snemanjem ni bilo nic. Sem pa dobil nemalo idej za nadaljevanje snemanja. Kaj dodati, kaj izkljuciti.

Naslednji dan smo se vrnili in posneli vec kot smo pricakovali. Zjutraj nas je cakal zatrk na lokaciji. Pa tudi sicer so nas v naslednjih dnevnih lepo hranili - lokalci namrec. Nam pa je uspelo v ubijalski vrocini posneti vse kar je bilo nacrtovano. Naslednji vikend smo valjeni na slavnostno vecerjo. To bo se zabavno! Snemalec bo s seboj vzel HDVjko. Upam, da ne bo pevskega zbora. No ja ce pa bo bom pa ze nekako potrpel. Ce ze ne zaradi drugega pa zaradi odlicnih narezkov, ki jih pripravljajo!