Kanibali

Vikend sva z Vesno prezivela v Istri, vecinoma v Umagu, nekaj malo casa pa tudi v bliznji in ne tako bliznji okolici Umaga. Bila sva na lokaciji filma, ki se se vedno nastaja pod mojimi prsti (beri pisanje) in pa v glavah Vesne, Urske in mojega bolnega otroka v meni. So ljudozerci. Junaki filma namrec...
Skratka v nedeljo je bil dan ko sem sedel na kavi pred cerkvijo osrednjega trga v Umagu. V eni roki sem drzal knjigo Davida Gemmella, v drugi Moleskine crno knjizico, ki naj bi jo nosil vedno s seboj a jo seveda veckrat kot ja v bistvu ne, ker sem ali prelen, prevec raztresen, mogoce bojec, karkoli pac ze. No v nedeljo sem jo imel s seboj. Medtem ko sem se odlocal med tem ali bi zacel z branjem mojega najljubsega 'sund' pisca ali pa bi si mogoce zapisal idejo ali dve za scenarij se je mojemu otroku dobesedno utrgalo! In je zacel pisati v kofeinski omami... Ne spomnem se vseh detajov razen to, da mi je v naslednjih nekaj tisoc trenutkih uspelo spiti se nekaj par espressov in popisati crno knjizico s simboli (takrat sem najbrz mislil, da so crke) in risbami.
Danes se mucim z branjem in dekodiranjem simbolov, ki naj bi bili crke. Kar se samega jezika tice, hm no ja, najbrz je slovenski... Ni mi kul ko pomislim, da naj bi to te zaznamke in napotke pisal jaz, ker jih pac ne znam prebrat. Hudica, spet so bili vesoljci, le videl jih nisem... Bili so oni, in bila je kava... Mogoce so se vedno tukaj. Brrr. Upam, da niso ljudozerci...